Na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru je 6. 4. 2017 na Oddelku za pedagogiko potekala okrogla miza z naslovom »Projekt Zvitorepec – možnosti zaposlovanja invalidov in drugih ranljivih družbenih skupin v kulturi«, na kateri so sodelovali Miodrag Petrovič kot vodja projekta, Mateja Šušteršič in Matevž Gregorič kot mentorja in izvajalca projektnih vsebin, Milan Franc kot projektni koordinator ter red. prof. dr. Edvard Protner, gostje in študenti pedagogike kot gostitelji okrogle mize.
V uvodnih besedah je Milan Franc kot koordinator projekta na kratko povzel kazalnike, namene in cilje projekta ter o financiranju projekta, ki ga sofinancirata Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Republika Slovenija. V okviru projekta Zvitorepec je tako zaposlena ena invalidna oseba na delovnem mestu koordinatorja, izvedenih bo pet sklopov delavnic na lokacijah v Mariboru in v Martjancih, v okviru katerih se bo za delo in naloge na področju kulture usposabljalo do 60 oseb, izvedba najmanj dveh lutkovnih predstav po stripovskih predlogah Mikija Mustra in njegovih junakov Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, izdelava najmanj dveh animiranih filmov ter nenazadnje tudi vzpostavitev zaposlitvenega centra za zaposlovanje invalidov bodisi v Martjancih bodisi v Mariboru ali na obeh lokacijah, kjer bi lahko zaposlili od pet do dvanajst oseb. Širši namen operacije je torej vključevanje invalidov v kulturno okolje, najsi se ga udeležujejo kot gledalci ali pa kot aktivni ustvarjalci lutkovnih predstav. Splošnejši cilji projekta pa med drugim vključujejo krepitev zaposljivosti invalidov na področju kulture nasploh, saj naj bi dejavnosti zaposlitvenega centra vsebovale tudi izdelavo izvirnih lutk po predlogah Mikija Mustra ter drugih prepoznavnih turističnih spominkov in igrač kot izvirne slovenske blagovne znamke.
Izvajalka projektnih vsebin in mentorica Mateja Šušteršič je nato na kratko predstavila tipologijo in proces izdelave lutk, pri čemer je izpostavila uporabnost ter povezovanje različnih materialov (pena, blago, lepenka, filc, skaj, usnje). Jedrnato je s primeri predstavila različne vrste lutk (naprstne in naročne lutke, lutke na palici, namizne lutke, ploske lutke) ter potek njihove izdelave, od najenostavnejših do najzapletenejših korakov (pri ploskih lutkah lahko uporabimo zgolj rezanje in lepljenje, pri drugih vrstah pa delovni postopki vključujejo tudi krojenje, šivanje, polnjenje, lakiranje itd.).
Matevž Gregorič je kot dramaturg in režiser prikazal nekatere možnosti animacije lutk in spregovoril o samem nastajanju lutkovnih predstav. Poudaril je, da gre pri lutkovnih predstavah v večini primerov za stvaritve, ki imajo najprej napisano besedilo, lutke in scenografija pa se povečini prilagajajo tekstovnim predlogam. Pri projektu Zvitorepec pa se je zgodilo ravno obratno: najprej so bili izdelani osnovni in najpomembnejši Mustrovi liki, ki smo jih omenili zgoraj, nato pa so udeleženci projekta dodali svoje, izvirne zamisli, po katerih so nato nastale druge lutke in scenografija. Šele nato so jih vsi povezali v vsebinsko celoto, na podlagi katere so v Mariboru in v Martjancih nastala besedila treh izvirnih lutkovnih predstav.
Miodrag Petrovič se je nato kot nosilec in vodja projekta Zvitorepec dotaknil problematike zaposlovanja invalidov ter pomanjkanja ustreznih delavnih mest za delo in zaposlitev invalidov, pri čemer je še posebej opozoril na dejstvo, da se invalide ter druge ranljive družbene skupine pogosto zaposluje na področjih, ki niso primerna njihovim zmožnostim, poleg tega pa je obseg del, ki jih lahko opravljajo, precej omejen. Zato se glede na stopnjo njihove zaposljivosti v veliki večini primerov vključujejo v lažja dela v proizvodnji, urejanju okolja in prebiranju odpadnih surovin. Prav zato projekt Zvitorepec ponuja nove možnosti zaposlovanja invalidov na področju kulture, omogoča pa jim tudi dodaten razvoj njihovih potencialov kot dejavnih ustvarjalcev prvega slovenskega para-gledališča oz. gledališča invalidov, v okviru katerega bi sčasoma vse predstave ter druge odrske dejavnosti izvajali invalidi sami.
Besedo je nato povzel dr. Edvard Protner in dejal, da je odločitev Mikija Mustra, s katero večino avtorskih pravic do svoje ustvarjalne dediščine podeljuje mariborskemu zavodu Razvoj, torej v dobro invalidov, neprecenljiva in izjemno plemenita gesta, ki bo invalidom omogočila popolnoma nove možnosti udejanjanja njihovih potencialov. Zanimalo ga je, kakšni so lahko najpogostejši primeri uporabe lutk v pedagoški praksi, ter na kak način bi lahko projekt zagotavljal tako ekonomsko vzdržnost kot trajnostni razvoj.
Udeleženci okrogle mize so odgovorili, da je lutke mogoče uporabiti kot izvrsten pripomoček pri jezikovnem pouku ali pa npr. na področju pediatrije, kjer otroke s pomočjo lutk pripravljajo na zahtevne operativne posege in jim tako pomagajo ublažiti strah pred neznanim ter lažje soočenje s preizkušnjami, ki jih čakajo na poti do ozdravitve. Kar zadeva ekonomsko vzdržnost projekta, je predviden postopen prehod na tržišče s prodajo igrač, slikanic, spominkov ter drugih izdelkov, s čimer naj bi polagoma zagotovili zadostno količino sredstev za zaposlovanje ter nadaljnjo širitev projektnih dejavnosti. Ob tem se že napoveduje postavitev Zvitorepčevega festivala v Moravskih Toplicah, ki bi lahko postal tradicionalni kulturni dogodek. Omenjeni festival bi lahko potekal pod okriljem Občine Moravske Toplice (infrastrukturna zagotovitev) ter novega para-gledališča (zagotovitev vsebin).
Študenti pedagogike so bili nad praktičnim prikazom primerov izdelanih lutk navdušeni in so se samodejno preizkusili v animaciji in igri vlog ter obljubili, da se bodo z veseljem udeležili katere od prihodnjih delavnic projekta Zvitorepec.